Nataša Smrekar, dr. med., specialistka gastroenterologije, je že kot otrok stalno govorila, da bo zdravnica. Po osnovni šoli se je vpisala na srednjo zdravstveno šolo, saj je bilo takrat, v času usmerjenega izobraževanja, rečeno, da moraš najprej dokončati šolanje na srednji zdravstveni šoli, če želiš postati zdravnik. Potem je, logično, sledil vpis na medicinsko fakulteto.

Kako pa je prišlo do specializacije?

Na gastro kliniko sem prišla povsem po naključju. Tja so me razporedili in tam sem potem tudi ostala.

Vam je bilo kdaj žal?

Ja, kadar je naporno. (smeh) Ne, saj prevladujejo lepi trenutki. Ni mi žal, da sem izbrala ta poklic.

Kot je moč razbrati iz zapisov na spletu, vas pacienti obožujejo. Enotni so si, da ste zdravnica, ki vsakogar posluša, ga spoštuje, ki je prijazna in izjemna na svojem področju.

(v zadregi) Tega ne berem, sama o sebi težko berem …

Ampak mnogi pravijo, da če zaupaš zdravniku, je že pol dela opravljenega. Vaši pacienti sicer niso naključni bolniki?

To so specifični bolniki. Veliko večino jih poznam, ker se stalno vračajo v ambulanto. Vzpostavi se prav poseben odnos; trpiš in se veseliš z njimi. Nekatere dobiš, ko so še zelo mladi in so kot tvoji otroci … Z nekaterimi sem že od takrat, ko sem bila jaz specializantka, pa smo bili takrat enako mladi in se zdaj skupaj staramo …

Kronične vnetne črevesne bolezni, denimo crohnova … Kako pogosta je?

Lahko povem le okvirno – pravijo, da je pogostost crohnove bolezni 7,4 bolnika na 100.000 prebivalcev, kar je približno 150 novih bolnikov na leto. V Sloveniji je približno 8000 bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo. Točnega podatka nimamo, ker nimamo registra.

Pa je to bolezen s trendom rasti?

Ja. Nekaj časa je sicer število obolelih zelo hitro naraščalo, zdaj pa beležimo počasnejšo rast. Zdi se mi, da ne narašča več tako hitro v razvitih deželah, zelo pa v azijskih državah.

Kaj je vzrok?

Domneva se, da nekaj iz okolja pride v človekovo telo in spremeni črevesno floro; tisti bolnik, ki ima genetsko predispozicijo, bo pač na to reagiral s kronično črevesno boleznijo. Največ je tega v razvitem svetu, torej v zahodni Evropi, predvsem na severu, pa tudi v ZDA in Avstraliji. Judje imajo ogromno te bolezni.

Je povezano s spolom?

Ne, približno enak delež je moških in žensk.

Kaj pa starost?

Pravijo, da naj bi bila to bolezen mladih odraslih. Mišljeno je obdobje med 20. in 40. letom, čeprav zbolevajo zdaj tudi otroci in starejši. Ta vzorec o mladih odraslih zato ne drži več povsem in vse skupaj se kar malo izravnava.

Kako se začne?

Navadno z nekimi nespecifičnimi bolečinami v trebuhu, ki se lahko pojavljajo po jedi ali pa neodvisno od hranjenja, in s spremembo v odvajanju blata. Večinoma imajo bolniki drisko, ni pa nujno, da je blato stalno tekoče. V nekaterih primerih se pojavi kri, in to takrat, ko je prizadet zadnji del debelega črevesa.

Koliko časa to traja?

Večinoma poteka bolezen v zagonih, imajo pa nekateri težave ves čas. Velikokrat je tako, da te težave niso tako zelo hude, da bi šli takoj k zdravniku, pa tudi velikokrat je tako, da bolečine v trebuhu niso tako hude, da bi jemali zdravila. In tudi ne vidi se navzven. V angleščini je zato izraz za to bolezen zelo pomenljiv, »invisible disease – če prevedemo, gre za nevidno bolezen. To ni kot pri recimo luskavici, ko je takoj vidno, da je z osebo nekaj narobe. Dolgo časa namreč nič ne kaže, da bi bila oseba kaj drugačna od drugih, saj se domala sleherni vsake toliko časa sooči s prebavnimi težavami, za to pa navadno krivimo hrano … Veste, lahko ima nekdo zelo zelo bolno črevo, pa tega navzven nihče ne vidi. Bolniki velikokrat sami ugotovijo, da je bolje, če ne jedo, zato zelo hujšajo. Ja, velikokrat traja od takrat, ko se pojavijo prve težave, pa do postavitve diagnoze, tudi več let.

Kako se potem odkriva bolezen?

Bolje je, ker družinski zdravniki zdaj pomislijo tudi na to možnost, ko pride pacientka ali pacient z značilnimi težavami, saj se je o tej bolezni veliko ozaveščalo. Velikokrat se pokaže, da postanejo bolniki slabokrvni ali da občutijo hujšo utrujenost, pa naprej, da imajo znake slabe absorpcije hranil oziroma gredo hranila iz črevesja slabo v kri. Včasih se pojavi zapora črevesja, pacienti začnejo bruhati. Včasih nastanejo celo fistule, nekakšni kanali, ki povezujejo črevo z votlim organom ali pa črevo s kožo in potem tam ven teče gnoj, pa se vname, pa malo krvavi … Včasih imajo bolniki črevesne težave, poleg tega pa jih bolijo sklepi, včasih se pojavijo kakšne spremembe na koži ali pa imajo težave z očmi. Bolezen se lahko kaže zelo različno.

To pomeni, da se tudi bolniki med seboj zelo razlikujejo?

Vsekakor. Zelo različno je, ja. Ogromno je različnih tipov te bolezni, ki se navzven kažejo povsem različno.

Saj ne, da bi takoj, ko imaš drisko, tekel k zdravniku, ampak kdaj in na kaj naj bomo pozorni?

Načeloma driske trajajo dan ali dva, če pa traja več kot 14 dni, potem je že treba pomisliti, da je nekaj narobe. Naslednje so bolečine – če se stalno pojavljajo, sploh če se poleg njih pojavi še hujšanje, je vsekakor treba k zdravniku. Predvsem pa je zelo pomembno, če je v družini že kdo zbolel. Če ima na primer nekdo sorodnika s to boleznijo, je treba takoj pomisliti, da se lahko pojavi tudi pri njem.

Je torej bolezen dedna?

Imamo kar nekaj družin, v katerih imajo prav vsi potomci to bolezen. Ni pa to klasična dedna bolezen, se pravi, če jo imajo starši, ni nujno da jo bodo imeli tudi otroci. Ne, gre za nagnjenost.

Kaj povzroča to bolezen oziroma česa ne smemo delati, da ne zbolimo?

Težko bi rekli, česa ne smemo delati, ker ne vemo točno, zakaj se ta bolezen sploh pojavi. Dobro, na eni strani je možen vzrok genetika, na drugi pa so vplivi iz okolja. Nekateri pravijo, da je za obolelost kriva pogosta uporaba antibiotikov, predvsem v otroštvu, drugi spet pravijo, da obolevajo predvsem otroci, ki niso bili dojeni, potem spet nekateri pravijo, da bolezen povzročajo zdravila proti bolečinam, da je škodljivo kajenje, stres, da gre za vnos s hrano … Skratka, veliko nekih možnosti je, ne vemo pa točno, kaj od tega dejansko drži.

Kaj menite vi?

Moje mnenje je, da se temu ne moreš izogniti in da je to davek na civilizacijo. Ko sem bila majhna, je moja mama zamesila testo in naredila kašo za v juho. Juho je kuhala celo dopoldne, saj je ta počasi vrela nekaj ur. Zdaj? Zdaj pa vse to lahko kupimo, vse je že narejeno, pripravljeno, vse je skuhano v nekaj minutah, vse je neka hitra hrana. Ne jemo več doma, kot smo včasih, in s tem naredimo tudi marsikaj, na kar naš organizem ni najbolj navajen. Svet se je v nekaj desetletjih zelo spremenil. Zdaj na primer veliko potujemo in pogosto se zgodi, da zbolimo, ko se vrnemo iz neke daljne dežele. Zakaj točno oziroma ali je imela oseba to bolezen že prej, a ni bila aktivna, tega pa ne vemo.

Je bolezen ozdravljiva?

Za zdaj ne.

Kako pa se jo zdravi?

Namen zdravljenja je, da se zaceli sluznica oziroma da se ustavi vnetje. Problem pa je, ker se v veliki večini primerov bolezen ponovi, zato morajo bolniki jemati zdravila vse življenje. Zdravimo z zelo različnimi zdravili. Recimo z imunosupresivi, ki delujejo na imunski sistem, pa tja do bioloških zdravil. Kaj kateremu bolniku predpišem, je zelo individualno, odvisno pač od vsakega posameznika, odvisno od tega, ali ima globoke rane v črevesju ali ima še kakšne druge težave ali je prizadeto tanko črevo … No, nekaj je celo takšnih, da ne potrebujejo zdravil in jih samo spremljamo, so pa tudi bolniki, ki potrebujejo najbolj agresivno zdravljenje, torej kirurško.

Kaj pomeni kirurško zdravljenje?

To pomeni, da bolniku odstranimo del črevesja. To pride v poštev predvsem takrat, ko ima bolnik zaporo črevesja … Imamo seveda tudi primere, ko je treba odstraniti debelo črevo in potem imajo bolniki vrečko.

To so zelo hude oblike bolezni.

Če pride na primer do hude oblike s fistulami okoli zadnjika, če je teh fistul veliko in če nastanejo poleg še ognojki, je treba velikokrat odstraniti zadnjik in del debelega črevesa in bolnik dobi vrečko.

Kako sploh ugotovite, da ima nekdo to bolezen? Prvi, ki posumi, da gre za crohnovo bolezen, je družinski zdravnik. Potem naredi nekaj krvnih preiskav in v večini primerov opazimo, da je povišan CRP.

Ne pa pri vseh?

Ne. Približno 10 odstotkov ne reagira s povišanim CRP. Po krvnih preiskavah sledijo endoskopske preiskave, najpogosteje kolonoskopija. V večini primerov se crohnova bolezen pokaže na prehodu iz tankega v debelo črevo. Če opazimo spremembe, med preiskavo odvzamemo tudi tkivo za patohistološki pregled. Če pa ni v tem delu in debelem črevesju nič, moramo narediti še slikovne preiskave, na primer MR-enterografijo, kjer poslikamo tanko črevo in potem vidimo, ali je stena črevesja na primer zadebeljena, vneta …

Možnosti je veliko …

Pa nismo še našteli vseh. Bolnik ima lahko crohnovo bolezen kjer koli od ust do zadnjika. Če ima bolnik bolečine v žlički, posumimo, da ima bolezen v zgornjih prebavilih. V tem primeru naredimo gastroskopijo. No, večinoma za dokončno potrditev diagnoze potrebujemo patohistološki pregled tkiva.

Se lahko z zdravljenjem vzdržuje neko stanje, da je vse skupaj znosno?

Če ima bolnik težave, ga zanima seveda le, da bi te težave odpravil in imel boljšo kakovost življenja. Da se mladi lahko zabavajo, da se lahko poročijo, da imajo otroke, da lahko študirajo, da lahko delajo … Za nas zdravnike pa je pomembno, da zacelimo sluznico. Mislimo, da če zacelimo sluznico, tudi bolezen ne bo več napredovala oziroma ne bo delala večje škode. In v veliki večini primerov to zaleže. Če pa je bila bolezen dolgo časa neprepoznana, so nastale na teh mestih, kjer je imel bolnik vnetje, brazgotine. To potegne lumen črevesja skupaj. Če vidimo, da je torej veliko zožitev in da so te spremembe kronične, potem pride v poštev kirurgija in ta del odstranimo. Po operativnem posegu seveda bolnika spremljamo. Čez 6 do 12 mesecev opravimo kolonoskopijo in opazujemo, ali se je na tem mestu bolezen ponovila ali ne. Če se ponovi, jo zdravimo z zdravili.

Torej do hujše oblike bolezni pride takrat, ko se začne zdravljenje prepozno.

Ja, ali pa gre za zelo agresivno obliko bolezni.

Je takšnih primerov veliko?

Približno 10 odstotkov. Ampak kot ste sami omenili – če je bolezen pravočasno odkrita, še zdaleč ni, da bi obupali. Je sicer zelo neprijetna bolezen, ampak z zdravili se da življenje narediti znosno. Najprej pa mora pacient bolezen sprejeti in z njo živeti. To je tako kot pri sladkorni bolezni – najprej se vsak sprašuje, zakaj ravno jaz, in obupuje, izgublja voljo, nato pa se z boleznijo sprijazni. Potem se začne zdravljenje. Bolniki so velikokrat zelo depresivni, zato bi v proces zdravljenja morali vključiti psihologe in psihiatre.

Bolniki sicer dobivajo vsa zdravila kot pacienti v Evropi?

Ja, vsa zdravila, ki so registrirana v Evropi, so na voljo tudi našim bolnikom. Morda so pacienti pri nas celo na boljšem, saj nimamo prav nikjer zavezanih rok, kaj predpisati. Recimo ponekod v Evropi in v ZDA tako visokih odmerkov, kot jih dajemo pri nas, ne smejo dajati. Moram reči, da nam zavarovalnica pomembno pomaga. Dobimo celo zdravila, ki pri nas še niso čisto dokončno registrirana. Ja, vedno nam pridejo naproti.

Kaj vse se je zgodilo od časa vašega stažiranja do danes?

Veliko, ampak ta trenutek še nismo na tisti poti, na kateri si želimo biti. Jaz si na primer želim, da bi lahko iz odvzete krvi in tkiva določili tip vnetja oziroma katere vnetne celice prevladujejo. Ko bi k temu dodali še izsledke genetike, bi lahko z gotovostjo rekli, kaj bo bolniku najbolj pomagalo in katero zdravilo bo pri njem najbolj učinkovito.

Tega zdaj ni?

Ne, tega zdaj še ni. Ko dobim bolnika, se moram na osnovi svojih izkušenj in na osnovi tega, kar mi bolnik pove, odločiti za vrsto zdravljenja. In ni nujno, da izberem pravo zdravilo. Če pa bi imela možnost, da bi lahko videla, kateri mehanizem vnetja pri njem prevladuje, bi takoj vedela, katera zdravila ne bi nikoli učinkovala in katera bi bila učinkovita.

Do tega se znanost še ni dokopala. Kdaj lahko pričakujemo ta pomemben preskok?

Odvisno, kako hitro bodo napredovale raziskave. Zdaj je povsod nekakšen zastoj, saj se vse vrti okoli covida in je vse drugo začasno na stranskem tiru. Vseeno je treba poudariti, da se medicina zelo hitro razvija. Ko sem prišla pred 25 leti na gastro kliniko, je bilo na razpolago bore malo zdravil za zdravljenje te bolezni, enega od njih smo predpisovali z velikim strahom, ker smo se bali stranskih učinkov. Zdaj imamo že ogromno zdravil, predvsem bioloških. Zagotovo bo do tega, kar si želim, znanost prej ali slej prišla. In zagotovo je prihodnost v bioloških zdravilih. Da bomo dobili povsem varna tarčna zdravila.

Konjički, prosti čas?

Če ga je kaj, seveda. Moj največji konjiček so potovanja. Najraje se odločim za takšna, na katerih lahko opazujem živali.

Potem pa zdaj trpite?

Ja, zelo.

Želim vam veliko uspeha pri vašem delu in da bi čim prej lahko spet kam odpotovali.

Oprostite, še nekaj bi dodala. Govorila sva predvsem o delu zdravnika pri zdravljenju crohnove bolezni. Veste, za bolnike skrbi tim. Tu ni pomemben zgolj zdravnik; veliko jih je, ki so pomembni v procesu zdravljenja. In med pomembnejšimi členi te ekipe so brez dvoma medicinske sestre. Do zdravnika so pacienti bolj zadržani kot do sester, z njimi se lažje pogovarjajo. Njim vse povedo. Izjemno pomembne so. One so stalno v stiku z bolniki, skrbijo za njihovo izobraževanje, zagotavljajo jim oporo … Ja, v nekaterih primerih so za bolnike bolj pomembne in bolj nepogrešljive kot zdravniki.

Leave a reply