Venska insuficienca spodnjih okončin (v laičnem jeziku: krčne žile) je težava oziroma bolezen, zaradi katere v zahodnem svetu trpi vedno več žensk in moških.

Čeprav na negativne estetske učinke bolezni pogosto najprej postanejo pozorne predvsem pripadnice nežnejšega spola, so problemi, ki jih lahko povzroča venska insuficienca, precej globlji in obsežnejši. Bolezen je napredujoča in sčasoma lahko pripelje do trajno oteklih nog, izrazitih sprememb barve kože na goleni, v nekaterih najtežjih primerih pa tudi do spontanega odprtja ran (venskih ulkusov).

Konzervativno zdravljenje tega stadija bolezni oziroma celjenje venskih ulkusov je izredno dolgotrajno. Nekatere rane se kljub intenzivnemu in optimalnemu konzervativnemu zdravljenju ne zacelijo več let – rekorder med pacienti dr. Vrtovca se je pred endovenskim zdravljenjem spopadal z ulkusom goleni neverjetnih 22 let!

Zdravnikov nasvet je dobro poiskati že pri prvih simptomih obolenja ven: ko se pojavijo bolečine, občutek vročine oziroma pekočine v nogi, občutek težkih oziroma nemirnih nog, otekline – najprej okrog gležnjev – in so težave po napornem dnevu oziroma v toplejšem delu leta izrazitejše … Primarni vzrok varic je sicer genetska nagnjenost, vendar k nastanku pripomorejo tudi dolgotrajno sedeče ali stoječe delo, povečana telesna teža, hormonske spremembe – denimo nosečnost, pa tudi staranje. Izraženo bolezen sicer lahko imajo že zelo mladi ljudje, tudi pred polnoletnostjo; po spolu so bolj izpostavljene ženske. Pravočasna diagnostika in pravilno ukrepanje predstavljata učinkovito obrambo pred morebitnim poslabšanjem stanja in pojavom komplikacij!

V zadnjih desetletjih se je pri invazivnem zdravljenju venske insuficience zgodil bistven premik. S prihodom znotrajžilnih, endovenskih oziroma maloinvazivnih metod ablacije je zdravljenje pacientu prijaznejše, manj obremenjujoče, glede uspešnosti pa je vsaj primerljivo zdravljenju s klasičnimi kirurškimi pristopi (denimo s stripingom).

Naštejmo nekaj značilnosti endovenskih metod ablacije:

Izvajajo jih ambulantno, v lokalni (tumescentni) anesteziji (splošna ali spinalna anestezija ni potrebna!) – pri uporabi cianoakrilatnega lepila celo brez vsakršne anestezije!

Ves poseg oziroma pristope se izvede skozi eno ali več majhnih, do 1,5 mm velikih luknjic na koži, ki se po posegu zacelijo same: poseg ne zahteva niti enega samega kožnega šiva!

Ves poseg se izvede »od znotraj«, brez rezov in izvlačenja obolelega žilnega debla.
Vse faze posega se izvede pod skrbnim nadzorom ultrazvoka (UZ), kar operaterju omogoča nadvse precizno razlikovanje tkivnih struktur in še dodatno zmanjšuje možnost neželene poškodbe živca med samim posegom.

Med pacienti so najbolj poznane termične endovenske metode: laserska in radiofrekvenčna ablacija.

Še novejša in še elegantnejša pa je metoda lepljenja insuficientne povrhnje vene s histoakrilom, tkivnim lepilom. Tudi ta metoda je v osnovi endovenska, znotrajžilna: v obolelo veno operater vstopi skozi vbodno mesto, ki ga izbere s pomočjo ultrazvoka, nato pa poseg opravi »od znotraj«. Po katetru, pod UZ-kontrolo, na več mestih v veno spusti drobno kapljico tkivnega lepila, ki zlepi žilne stene in veno zapre. Cianoakrilatno lepilo se sicer že leta uporablja v medicinske namene in po vseh dosedanjih izkušnjah organizmu ni škodljivo.

Metoda ni primerna le pri pacientih z znano alergijo na cianoakrilate. Poseg z lepilom je načeloma možen tudi v toplejšem delu leta, poleti, saj ne povzroča nobenih rezov, nepotrebna (zdravnik se zanjo odloči le zelo izjemoma) je kompresijska terapija oziroma nošnja kompresijske nogavice po posegu. Metoda ne pušča prav nobenih brazgotin na koži, saj je edina »ranica« vbodno mesto – približno kot takrat, ko vam iz vene odvzamejo kri za laboratorijske preiskave.

Dr. Vrtovec s pomočjo vrhunske ekipe, DMS Kristine Kovač in DMS Sabine Vidmar tovrstne posege opravlja v modernih operacijskih prostorih Klinike Doktor 24.

Leave a reply